V SPOMIN
MATKO POGAČNIK
1937 – 2021
V teh dneh, ko se prebuja pomlad, ko gore že počasi zapušča sneg, smo planinci prejeli žalostno novico, da je umrl Matko Pogačnik, naš prijatelj, planinec po srcu in duši, ter dolgoletni planinski vodnik Planinskega društva Radovljica.
Rodil se je leta 1937 na Jamniku. Zaradi vojnih in družinskih razmer (oče je padel, mama je umrla, vas pa so Nemci požgali), je njega in sestro vzela k sebi teta iz Kamne Gorice. Osnovno šolo je zaključil v Kamni gorici, nižjo gimnazijo pa v Radovljici, kamor se je vsak dan podal po danes zelo znani učno-naravoslovni poti čez Fuksovo brv.
Po končanem šolanju se je zaposlil v Verigi Lesce, kjer je leta 1993 dočakal upokojitev.
Čez Fuksovo brv pa je Matko kot mlad fant hodil tudi na plesne vaje, kjer je spoznal svojo ženo Janiko. Kot odlična plesalca sta bila znana po celi Gorenjski, na morju, v Crikvenici, pa osvojila kar nekaj nagrad. Ples je postal del njunega življenja. V zadnjih dvajsetih letih sta bila redna obiskovalca organiziranih plesnih srečanj na Gorenjskem.
Naj omenim še eno ljubezen, ki jo je Matko gojil v mladih letih – to je tek na smučeh. Jamničanom je ta zimski šport položen v zibelko. Spomnimo se samo bratov Kordež, udeležencev zimskih olimpijskih iger. V 80-tih letih prejšnjega stoletja je bilo po Sloveniji organiziranih več smučarskih maratonov. Najbolj znan je bil maraton Treh dežel: Slovenije Italije in Avstrije. Matko se je skupaj z ženo in številnimi prijatelji redno udeleževal teh maratonov.
Prišel pa je čas za gore z veliko začetnico. Član Planinskega društva Radovljica je postal leta 1978.
Zanimivo, da je že dve leti pred tem stal na vrhu Triglava. Tipično za Slovence – najprej na Triglav… Priključil se je tudi železarskim pohodom, ki so jih organizirali vodniki iz vseh treh slovenskih železarn.
Leta 1996 je obiskoval tečaj za planinske vodnike, ki sem ga kot organizacijski vodja sam vodil, ter ga uspešno končal. Kot vodnik je bil zadolžen, da vodi vsaj štiri izlete na leto. Matko se je skupaj z Janiko udeleževal praktično vseh pohodov, ki so bili na letnem programu. Ti pohodi so se tako nadaljevali iz leta v leto, polnih dvajset let. Z aktivnim vodenjem je končal leta 2016. Vmes pa je dve leti opravljal funkcijo načelnika Vodniškega odseka. Žal nimam podatka na kolikih izletih, pohodih je bil kot vodnik ali kot pohodnik, vem pa da ne poznam junaka, ki bi opravil toliko pohodov kot on. Kot vodnik je 10 let vodil tudi planince pri Društvu upokojencev Radovljice, kjer je zaključil pri 240 pohodih. Z ženo Janiko sta tudi trikrat prehodila Slovensko planinsko pot od Maribora do Ankarana. Poleg slovenskih gora je Matko svojo ženo peljal tudi v italijanske Dolomite, slovaške Tatre, na Durmitor, na Korziko in Elbo. Vrsto let je vodil šolske skupine Osnovne šole Lesce. Bil je tudi zelo aktiven na društvenih delovnih akcijah, pri organizaciji in izvedbi srečelova na planinskih plesih in kasneje na Robleku.
Za vso svojo planinsko dejavnost, kateri se je posvečal z vsem srcem, je prejel več priznanj.
Planinska zveza Slovenije mu je podelila: Bronasti častni znak, Srebni častni znak in Zlati častni znak. Ob življenjskem jubileju, 80 letnici, pa mu je PZS podelila Spominsko plaketo. Tudi Društvo upokojencev Občine Radovljica mu je podelilo občinsko priznanje.
Dragi Matko, iskrena hvala za vse tvoje nesebično delo, ki si ga posvečal predvsem planinstvu. Počivaj v miru v slovenski zemlji, v objemu Karavank in Julijskih Alp.
