Tako kot vedno, smo se tudi tokrat imeli odlično, naša pot pa je potekala takole:
Ob 6:00 smo se zbrali na avtobusni postaji Radovljica. Preko Javorniškega rovta smo se zapeljali do manjšega parkirišča pod Križovcem, kjer je bilo naše izhodišče.
Usmerili smo se na strmejšo stezo, ki nas je pripeljala do Pustega rovta, po makadamski cesti smo prečili Pusti rovt in se nato usmerili na stezo proti sedlu Kočna. Tu so se nam odprli razgledi na Dravsko dolino in Krške Alpe. Pot smo nadaljevali po stezi, ki sledi državni meji, vse do platoja pod Korenščico. Tu smo naredili krajšo pavzo. Pot smo nadaljevali po robu, kjer poteka državna meja, nato pa smo se usmerili proti Belski planini. Tik pred spustom do pastirske koče na Belski planini, smo se razdelili v dve skupini. Manjša skupinica je pot nadaljevala do Belske planine, ostali pa smo se usmerili na Veliki vrh. Sledili smo neoznačeni stezi in pot prilagajali snežnim razmeram in ruševju. Na vrh smo prispeli malo po 10. uri.
Po pavzi za malico, smo se odločili, da pot nadaljujemo po planu, kljub temu, da so se oblaki že začeli kopičiti. Usmerili smo se na označeno stezo, ki vodi do planine Seča. Do planine smo prispeli v slabi uri, vmes smo prečili krajše snežišče čez Lepo dolino. Na planini Seča smo se usmerili na označeno stezo do Belske planine. Nasproti nam je prišla tudi druga skupinica. Skupaj smo se vrnili do pastirske koče, kjer pa smo naredili le krajši postanek, saj je v daljavi že grmelo. Sestopili smo po stari pastirski stezi. Ves čas pohoda smo lahko uživali v pogledih na raznoliko cvetje ob poti (jeglič, navadni alpski zvonček, avrikelj, encijan, narcise, zoisove vijolice…). Na izhodišče smo se vrnili okoli 14. ure. Ustavili smo se še v Domu na Pristavi.
Fotografije s pohoda pa si lahko ogledate tukaj: FOTOGRAFIJE