soboto zjutraj smo se z društvenim kombijem odpeljali proti Kamniški Bistrici. Spotoma smo v Naklem in Šenčurju pobrali še tri udeležence. Na izhodišče smo prispeli še dovolj zgodaj, da smo našli parkirno mesto. V zmernem tempu smo se podali navkreber, sprva po strmem gozdu do spodnje postaje tovorne žičnice, nato pa po nekoliko bolj ravnem delu do odcepa kjer pot spet zagrize v strmino. V prijetnem hladu gozda smo prispeli do Pastircev, kjer nas je ujelo sonce. Prekrasni pogledi na ostenja Brane in Planjave so pričarali nasmehe na obraze in dobre volje ni primanjkovalo. Z mislijo na osvežitev v koči je tudi zadnja strmina hitro minila. Po kratkem počitku smo se podali naprej, proti zahodnemu ostenju Planjave. Pot tu postane bolj zahtevna. Prečenja čez gruščnate grabne so na nekaterih mestih zavarovana z jeklenico. Vzpon nikomur ni delal težav, spremljali pa so ga prelepi razgledi na okoliške vrhove in prelepo alpsko cvetje. Vetrič, ki nas je pričakal na vrhu pa je prav prijal. Kljub temu, da se je v nogah že poznala utrujenost, smo sestopili brez večjih težav, ves trud pa je bil poplačan s slastnim štrudlom na Kamniškem sedlu. Po okrepčilu smo nadaljevali s sestopom. Nižje v rušju nas je čakal pravi vročinski pekel, na srečo pa smo hitro prišli v hlad dreves. Zadnji del poti je minil v pričakovanju doline, ki pa je ni in ni hotelo biti konec. Po desetih urah in 1900 višinskih metrih smo kraljevsko turo zaključili na zasluženi hladni pijači v Kamniški Bistrici.
Povezava do FOTOGRAFIJ.
