To novembrsko soboto (12. 11.) je bilo na Ljubelju topleje kot v Radovljici. V spominskem parku koncentracijskega taborišča Ljubelj smo se prešteli in začeli hoditi proti planini Korošica. Lovska pot, ki vijuga skozi gozd proti planini, je bila prekrita s suhim listjem. Vanj smo se pogrezali do gležnjev. Vsake toliko se nam je odprl pogled na drugo stran proti Zelenici, kjer smo iskali mlajše prijatelje, enkrat smo jih celo videli. Pred mejnim grebenom smo na travnatem pobočju pomalicali, saj nas je čakal še strm vzpon na vrh Košutice. Kjer se z leve priključi pot od Koče na Ljubelju, smo zavili v desno na greben Košutice in se začeli malo pa naši in malo po avstrijski strani bližati vrhu. Na poti so nas spremljali borovci, ki bi nas varovali v primeru zdrsa. Premagati smo morali nekaj skalnatih in strmih mest, proti koncu pa se je greben položil, a je postal prepaden. Vreme je bilo tega dne prijazno, saj nam je prizaneslo z vetrom, ki velikokrat piha čez ta greben. V družbi planinskih kavk smo še enkrat pomalicali in pritisnili štempelj v knjižico. Po grebenu smo se spustili še previdno, nižje v gozdu pa je naš korak postal hitrejši in sproščen. Na izhodišču so nas počakali naši mlajši planinci, ki so tega dne obiskali Zelenico.
