V soboto, 6. 7. 2024, so nas po več kot desetih letih obiskali planinci PD Beljanica iz Svilajnca iz Srbije. Po dolgi in naporni poti so v dom prispeli ob pol štirih zjutraj. Po kratki noči jim je prijazno osebje Valvasorjevega doma pripravilo obilen zajtrk. Sledilo je kratko spoznavanje z vodnicama ter začetno fotografiranje, ki nas je potem spremljalo vso pot.
Na najvišji vrh Karavank smo se odpravili po Zabreški poti. Sprva toplo in lepo vreme se je malo pred Finžgarjevo skalo spremenilo najprej v vetrovno, kasneje pa še v megleno dopoldne. Bolj ali manj utrujeni smo se zatekli v Prešernov dom na Malem stolu, kjer smo se ogreli in nekoliko okrepčali. Nadaljevali smo z vzponom na vrh Stola, ki nas je pričakal še vedno v megli in močnem vetru. Z omenjenega vrha smo se spustili do sedla in naprej po dolini do razpotja, kjer smo zavili nekoliko desno in se pričeli vzpenjati. Sledilo je prečenje strmega pobočja južnega grebena proti Potoškemu Stolu. Končno so se oblaki umaknili in pobožali so nas topli sončni žarki ter nas nagradili z lepimi razgledi na že prehojeno pot s Stolom v ozadju, čudovito planinsko cvetje ter živali na paši. Odkrili so se nam tudi bližnji vrhovi Julijskih Alp, le naš najvišji ponos se je ves čas sramežljivo skrival v oblakih.
Pogled na zgornjesavsko dolino je v nekaterih pohodnikih prebudila pridih nostalgije, saj so se spomnili časov, ko so v Slovenijo prihajali z vlakom in se kasneje povzpeli na Triglav. Spomine sta jim zbudila tudi jeseniška železarna ter Karavanški predor.
Prijetno utrujeni in polni lepih vtisov smo se v zgodnjih večernih urah vrnili v dom, kjer so nas pričakali člani PD Radovljica. Po krajšem počitku smo nadaljevali s pozdravi in govorom obeh predsednikov društev. Ob izmenjavi simboličnih daril smo si zastavili cilj, da naslednje leto PD Radovljica obišče Svilajnac. Srečanje smo zaključili z okusno večerjo in prijetnim druženjem.
