V soboto, 10. 12. 2022 zjutraj smo se zbrali na avtobusni postaji Radovljica in se podali z avtobusom na »Izlet v neznano«. Med vožnjo smo ugibali kam nas bo vodila pot in kakšno presenečanje nas čaka. Nekateri udeleženci so že doma brskali in iskali našo destinacijo. Psss in prošnja naj le ne povedo prehitro še ostalim. Zapustili smo Gorenjsko in se odpeljali proti Dolenjski. Na avtobusu nam je vodnica Nina prebrala nekaj zgodb Vrabčka Čivija iz Šetruperta in uvod v deželo kamor smo se podali. Ko smo prispeli v Šentrupert nas je pozdravil vodja Dežele kozolcev in ogledali smo si največje mojstrovine slovenske tradicije, ki so v ponos celemu narodu. Sušilne naprave, ki jih je oblikoval naš človek, na naši zemlji in so igrale pomembno vlogo v preteklosti. V tistih minulih časih so bili ljudje izvrstni opazovalci okolja in naravnih sil. Kozolci pa svojevrstne umetnine. Čakala nas je kava in čudovite dobrote, ki so jih prinesli pohodniki. Naše izvrstne gospodinje (opomba: obeh spolov!;) so pripravile nekaj slastnega; štrudelj, potica, piškoti, pecivo, suho sadje, čokolada… Miza se je šibila, a hitro tudi praznila. Posladkali smo se, nato pa pelerine, dežno zaščito, dežnike v roke in hop in poskok, že smo bili pri eni najlepših gotskih cerkva v Sloveniji, kjer se je začela naša »pot v Nebesa«. S trga pred cerkvijo sv. Ruperta nas je kolovozna pot popeljala proti Veseli Gori; na desni strani nas je spremljal grad Škrljevo in Križev pot s kapelo žalostne Matere božje. Do Barbove graščine smo se že dobro zadihali, nato pa poiskali zavetje pri baročni cerkvi na vrhu Vesele Gore. Tu je bil čas, da slečemo odvečen kos oblačila, morda oblečemo kakšnega več, naredimo požirek in že smo se podali naprej po Steklassovi poti. Čudovito je bilo opazovati stare domačije, kozolce, ki so še danes v uporabi, lepo okrašene hiše in griče v daljavi. Podali smo se proti vasici Ravnik in skozi zaselek Ostrež, kjer smo se vzpeli na vinorodno gorico – Apnenik. Nato smo se spustili vse do pravljične Koromandije. Med potjo smo srečali največjo gugalnico, ki se je skrivala ob gozdni poti. Nihče se ni upal zazibati. Nato smo se povzpeli na Okrog in ob gotski cerkvi sv. Barbare, vsi veseli, da smo prehodili že pol naše predvidene poti zagrizli v sendviče in druge prigrizke. Razgledišče nam ni ponujalo najlepših razgledov, megla in dežne kaplje so malce ponagajale, a nič za to. Bili smo dobre volje. Mi smo se imeli lepo. Z Okroga smo se spustili do vinorodnega okoliša Zadraga, od tu pa v dolino, kjer se je 5 pohodnikov odločilo, da si skrajšajo izlet in nas pričakajo na vrhu Nebes z avtobusnim prevoznikom. Ostala skupina pa je zagrizla po gozdni poti vse do Homa in na najvišjo točko poti – Nebesa (602 m). Nebeško počutje in veselje ob osvojenem cilju. Nebeški razgledi pa verjetno kdaj drugič. Skupinska fotografija in že smo bili na avtobusu, kjer smo se preoblekli v suha oblačila, vodnici Nina in Polona, pa sta postregli s kavo. Podelili smo si še nekaj sladkih dobrot in že smo se odpravili proti gostilni, kjer nas je čakalo kosilo in naše zaključno druženje. Ogledali smo si nekaj slik preteklih pohodov v letu 2022. Razgrnili smo plan pohodov prihajajočega leta. Udeleženci so se razveselili slavnostne podelitve priznanj »Naj pohodnikom«, naš vodniški odsek, PD Radovljica in sponzorji pa so pripravili tudi nekaj lepih daril za njih. Zavila so jih »Božičkova dekleta vodnic« Lepo je bilo! Lepo je bilo, ker nas je bilo toliko. Lepo je bilo, ker smo vsi prispevali in smo se vsi skupaj lahko sladkali. Lepo je bilo, ker smo bili dobre volje navkljub dežnim kapljam. Pisani dežniki, prešerni nasmehi, dolenjski griči in mi planinci.
Naši »uradni« in »neuradni« fotografi so ujeli naše skupne trenutke in okolico. Hvala za deljenje z nami!
Poročilo pripravila: Nina Žvegelj
