Konec aprila se je skupina planincev iz Radovljice podala v Srbijo, natančneje v Svilajnac, pobrateno mesto z našo občino Radovljica.
Vožnja je potekala tekoče, kljub temu pa smo v mesto prispeli šele v zgodnjih popoldanskih urah. Skupaj s prijatelji iz Svilajnca smo položili venec na grob Julija Draškocija – farmacevta in prvega, ki je v tem kraju organiziral planince ter jih vodil v gore, najpogosteje na Beljanico. Poklonili smo se tudi Radomirju Ugrniću, pokojnemu predsedniku tamkajšnjega planinskega društva, in mu prav tako položili venec. Sledil je voden ogled mesta in gimnazije, ki jo je obiskoval in v kateri je kasneje delal prav Radomir Ugrnić.
Zvečer smo se udeležili slavnostne akademije ob 150-letnici začetkov planinstva v Svilajncu. Na tem pomembnem dogodku je naše planinsko društvo prejelo plaketo ob 40-letnici sodelovanja na področju planinstva.
Naslednji trije dnevi so bili namenjeni pohodništvu. Prvi dan smo se sprehodili skozi kanjon reke Resave. Pohod smo zaključili z ogledom slikovitega slapu Veliki Buk in izvira Veliko Vrelo. Po prihodu v kočo Suvaja je bilo načrtovano skupno druženje, vendar nam ga je pokvarilo vreme. Hitro smo se prilagodili in preostanek dneva izkoristili za ogled Resavske jame, ene najlepših podzemnih jam v Srbiji.
Drugi dan sta bila v okviru praznovanja organizirana dva pohoda – eden do Resavske jame in drugi na Beljanico, ki ima za domačine enak pomen, kot ima Triglav za Slovence. Naša skupina se je odločila za vzpon na Beljanico. Po deževni noči so nas na poti spremljala razmočena tla, megla in veter, a dobro razpoloženje in pozitivna energija planinskih prijateljev iz nekdanje skupne države so tudi vreme obrnili v sončno popoldne. Dan smo zaključili z obiskom samostana Manasija, pomembnega zgodovinskega in kulturnega spomenika.
Zadnji dan je bil namenjen osvajanju mističnega Rtanja. Tokrat se je na pohod podala le naša skupina v spremstvu prijateljev iz Svilajnca. Gora nas ni razočarala – kljub vetru in delni oblačnosti je bila vidljivost odlična. Že med sestopom so se nam porajale nove ideje in cilji za prihodnja srečanja. Ob vrnitvi v istoimensko vas smo se poslovili z osnovnimi koraki Užičkega kola, kar je bil tudi uvod v večerno druženje.
Za slovo so nas prijatelji pogostili z večerjo in živo glasbo. Večer se je nadaljeval v prijetno druženje, stkali smo nova prijateljstva, zapeli in zaplesali. Ko opazuješ prijatelje, ki so ves čas s teboj osvajali cilje, se veselili in plesali kljub utrujenosti, veš, da je bilo vredno.
Pozno v noč smo se poslovili, saj nas je že zgodaj zjutraj čakala pot domov. Pred odhodom sta nas prišla pozdravit in nam zaželet srečno pot predsednica in načelnik Planinskega društva Beljanica.
Na poti domov smo si privoščili še ogled Beograda z razgledne točke – z dvigalom smo se povzpeli na vrh stolpa na Avali in si mesto ogledali s ptičje perspektive.
Ob tej priložnosti se iskreno zahvaljujem Občini Radovljica in Planinskemu društvu Radovljica za podporo pri izvedbi našega petdnevnega planinskega potovanja.
