V soboto, 21. februarja, smo se planinci podali na raziskovanje kraškega sveta in se zapeljali na Planinsko polje. Našo pot smo začeli pri cerkvi sv. Marjete, od koder smo se po strmi stezi povzpeli najprej do razgledne točke, nato pa nadaljevali vse do vrha Grmade na Planinski gori.
Na vrhu nas je pričakala prava zimska pravljica – narava si je nadela čisto svežo belo obleko. Sprva je bila pokrajina še nekoliko zavita v meglo, ki je ustvarjala skrivnostno vzdušje, kmalu pa se je razgrnil čudovit pogled na Planinsko polje, kjer so lepo vidne meandre reke Unice. Pot smo nadaljevali do cerkve Svete Marije, kjer smo si za njenim obzidjem privoščili malico. Sledil je spust v dolino, poln pričakovanja novih odkritij kraško-notranjskega sveta.
Za kratek čas smo se ustavili pri Ravbarskem stolpu, nato pa si ogledali začetni del Planinske jame, ene najlepših kraških jam pri nas. Ker nam je čas dopuščal, smo obiskali še Unško koliševko, značilno udornico, ki je nastala ob sesedanju stropa podzemne jame. Zaradi bližine nekdanje Rapalske meje so Italijani to območje izkoristili tudi za gradnjo podzemnih rovov, ki smo jih z zanimanjem raziskali.
Našo pot smo zaključili pri ruševinah nekdaj mogočnega Dvorca Haasberg (Hošperk), ki je bil nekoč znan po svoji lepoti, obsežnem parku in bogati knjižnici, med vojno pa je pogorel. Danes nanj spominjajo le še ruševine – tihi pričevalci preteklosti.
Vse, kar smo videli na tej poti, govori o minljivosti. Voda skozi stoletja oblikuje in spreminja pokrajino, vojne brišejo veličastne stavbe, narava pa počasi znova prevzame, kar je bilo nekoč človeško.
Narava in človek se skozi čas izmenjujeta v vlogi ustvarjalca in opazovalca – mi pa smo to soboto lahko občudovali njuno skupno zgodbo.
FOTOGRAFIJE – Karolina Kozjek
